Return to site

Ameriški dollar (USD) kot orožje

Rezervna valuta

REZERVNA VALUTA

Rezervna valuta je tista valuta, katero v omembe vrednih količinah hranijo države (centralne banke) ali kakšne druge denarne institucije kot del rezerv tujih valut. Rezerve tujih valut je možno uporabiti:

· v mednarodnih trgovinskih transakcijah,

· mednarodnih investicijah,

· za odplačilo mednarodnih obveznosti,

· za vplivanje na menjalno razmerje med domačo in tujo valuto.

Rezerve tujih valut neke države so indikator sposobnosti odplačila tujega dolga, zmožnosti obraniti vrednost nacionalne valute, kvalitete kreditne bonitete države in velikosti trgovinskega primanjkljaja (trade imbalance).

Rezervne valute, katere količino in deleže v skupnih rezervah spremlja Mednarodni Monetarni Fond (MMF) so:

Rezervna valuta

Delež 2019 Q2

USD, od leta 1944 (Breton Woods Agreement)

61,63

Evro, od leta 1999

20,35

Kitajski Yuan (Renminbi), od leta 2015

1,97

Japonski Yen

5,41

Britanski Pound Sterling

4,43

Avstralski Dolar

1,70

Kanadski Dolar

1,92

Švicarski Frank

0,14

Ostale rezervne valute

2,44

(Vir: World Bank Data)

 

Valuta postane rezervna valuta, ko jo centralne banke ocenijo kot primerno po naslednjih kriterijih:

· delež trgovanja v tej valuti,

· doprinos k svetovni stopnji rasti,

· stabilnost njene monetarne politike,

· preglednost delovanja finančnih trgov,

· liberalizacija kapitalskega trga (capital markets)

 

Monetarna politika ima močan vpliv na rezerve tujih valut. Če ekonomija v neki državi prakticira fleksibilni (plavajoči) menjalni tečaj, potem (presežno) ponudbo in povpraševanje po nacionalni valuti uravnava z nakupom ali prodajo tuje rezervne valute. Na primer, če država hoče povečati vrednost svoje valute, bo kupila svojo valuto na trgu, zmanjšala količino svoje valute na trgu in plačala ta nakup z rezervno tujo valuto. Če ekonomija v neki državi prakticira fiksni (vezani; pegged) menjalni tečaj, potem je nacionalna valuta v vnaprej določenem razmerju fiksirana (vezana, pegged) na vrednost kakšne druge valute, košarice valut, zlata. To pomeni, da se menjalno razmerje med nacionalno in vezano valuto ne spreminja glede na tržne pogoje. Stabilno razmerje olajša trgovanje in investiranje med ekonomijama obeh valut, ker so vrednosti pogodb (poslov) predvidljive in bolj stabilne.

ZGODOVINA RAZVOJA USD KOT VODILNE REZERVNE VALUTE

Leta 1944 je bil podpisan Bretton Woods sporazum, s katerim je bil vzpostavljen nov globalni monetarni sistem. S sporazumom je bila ustanovljena tudi Svetovna banka in Mednarodni Monetarni Fond (MMF).

 

Države so se obvezale, da bodo njihove centralne banke ohranjale fiksno menjalno razmerje med nacionalnimi valutami in USD. Države so se dogovorile, da se bodo izogibale trgovinskim vojnam. Vrednost nacionalne valute se lahko regulira v dveh primerih: 1) tuje direktne investicije destabilizirajo gospodarstvo, 2) povojna obnova.

USD je bil izbran, ker so ZDA imela v lasti ¾ zlatih zalog. Zlato pa je bilo potrebno, ker je veljalo pravilo, da bo država na zahtevo denar zamenjala za zlato. S podpisom sporazuma se je začela počasna tranzicija iz zlatega standarda v USD standard; USD je postal substitut za zlato, in povpraševanje po USD se je povečalo.

 

Sporazum je tudi predvidel mehanizem reševanja države v primeru, če bi njena nacionalna valuta izjemno izgubila na vrednosti in sama država ne bi imela zadostnih sredstev za uravnavo vrednosti. (Država bi v tem primeru imela na razpolago samo dva ukrepa: dvig obrestnih mer, okrepitev trgovinskih ovir.) Ustanovljen je bil MMF, a MMF-ju niso dali vloge globalne centralne banke in s tem ji niso dali pravico samostojno tiskati denar. Raje so se dogovorili, da bo vsaka članica MMF prispevala valute in zlato, ki bodo imele vlogo rezerve. Če bo katera od članic v težavah, si bo lahko izposodila iz teh rezerv, vendar samo toliko, kot je sama prispevala. To je tako imenovati Special Drawing Rights (SDR).

 

Svetovna banka pa nikoli ni bila centralna banka, ampak je povsem običajna banka. Najprej je posojala denar za obnovo držav po WWII, sedaj pa posoja denar za izvedbo ekonomsko razvojnih projektov v razvijajočih se državah.

 

Leta 1971 so ZDA doživela hudo stagflacijo (inflacija + recesija). Predsednik Nixon je najprej začel zmanjševati vrednost USD v primerjavi z zlatom. Posledica tega ukrepa je bil, da so države in prebivalci množično menjali USD za zlato, da bi se izognili negativnim učinkom devalvacije USD. Situacija je postala neobvladljiva in Predsednik Nixon je leta 1973 ločil vrednost USD od zlata, in cena zlata je izjemno narasla (USD 120 za unčo zlata). Marsikdo se še dandanes sprašuje, če je v Fort Knoxu (ZDA) sploh še kaj zlata v skladiščih.

 

To je bil konec Bretton Woods sistema. USD je postal vodilna rezervna valuta brez omejitev, ki jih postavi zlati standard.

All Posts
×

Almost done…

We just sent you an email. Please click the link in the email to confirm your subscription!

OKSubscriptions powered by Strikingly