Return to site

Elektronska oblika denarja

Nezavedna odvisnost

Velika večina posameznikovega denarja obstaja v elektronski obliki na računih v banki. Posameznik verjame, da je lastnik svojega denarja. A dejstvo je, da mu dostop in način uporabe za elektronsko obliko denarja v celoti določajo privatna podjetja: banke, institucije za kartice, in za plačilni sistem. Ta privatna podjetja za svoje storitve zaračunavajo neregulirano višino stroškov. Hkrati pa ta privatna podjetja ne garantirajo sposobnosti izplačila elektronskega denarja v gotovini.

Bistvena razlika med fizičnim denarjem (gotovino) in elektronskim denarjem na bančnih računih (v nadaljevanju depoziti) je, da je elektronski denar tehnično pravno last banke. Obstaja v bilanci banke kot obljuba, ki jo bo bank izpolnila na lokaciji, kjer stranka želi dvigniti gotovino ali pa opraviti plačilo.

Dostop do elektronskega denarja je kljub vsem mamljivim ponudbam v celoti pod kontrole banke. Elektronski denar posameznik pretvori v gotovino v času, ki ga določi banka, in na kraju, ki ga določa banka preko lokacij svojih ekspozitur in bankomatov. Hkrati pa je dostop do elektronskega denarja samo in izključno binarni: »ali imam dostop ali pa ga nimam«. Npr. izpad električne energije lahko v celoti onesposobi bančni sistem dostopanja do depozitov.

Količina gotovine v obtoku ne zadošča za izplačilo vseh depozitov, ki so registrirani na bančnih računih. Banke se bojijo navala večjega števila strank z zahtevami po izplačilu gotovine (Ta pojav se imenuje »bankrun«.), ker se takrat bančne stranke v celoti zavedo, da so njihovi depoziti samo številke na računalniškem ekranu in da banke kontrolirajo dostop do denarja.

Regulatorni ukrepi, (kot so npr. obvezne rezerve pri centralni banki, kapitalsko pokritje… ) enostavno niso zadostni, da bi zagotovili izplačilo vseh depozitov. Zato se država vmešava in garantira izplačilo 100.000€, o čemer nas banka vsako leto tudi obvesti. V tem obvestilu pa ni povedano, v kakšni obliki in dinamiki bo država izplačala naš depozit v primeru nesposobnosti banke izplačati depozite.

Banka ne želi, da bi prišlo do pretvarjanj depozitov v gotovino, ker v celoti ni dovolj gotovine in ker ta pretvorba ni profitabilna. Zato banka v imenu maloštevilnih privatnih podjetij (Visa, MasterCard ipd.) ponuja različne vrste plačilnih orodij: kartice (debetne, kreditne), mobilne plačilne aplikacije ipd. (v nadaljevanju: kartice). Praviloma kartice pridejo z dodatnimi stroški obveznega bančnega računa, izdelave in vzdrževanja kartice ipd. Stroške določa nekaj privatnih podjetij za upravljanje kartic v dogovoru z banko.

Z elektronskim denarjem izvajamo tudi transakcije, plačila. Plačilni sistemi so v lasti majhnega števila privatnih podjetij. V mednarodnem okolju se kot plačilni sistem uporablja SWIFT sistem. Brez plačilnega sistema ne moremo opravljati plačilnih transakcij. Posameznik mora za vsako transakcijo plačati ceno, katera ni niti kontrolirana niti regulirana.

Zagovorniki prehoda na brezgotovinsko ekonomijo pravijo, da se bo z brezgotovinsko ekonomijo zmanjšala korupcija, pranje denarja in ostala podobna kriminalna dejanja. Vendar se taka kriminalna dejanja že dogajajo in praviloma se izvajajo preko (plačilnega) bančnega sistema. Zagotovo pa uvedba brezgotovinske ekonomije zmanjšuje zasebnost uporabe denarja vsakega posameznika, povečuje riziko računalniških napadov na bančne račune in kraje identitete, povečuje odvisnost posameznika od privatnih institucij (za kartice, plačilne sisteme) in posameznika obremenjuje z bolj ali manj skritimi stroški.

All Posts
×

Almost done…

We just sent you an email. Please click the link in the email to confirm your subscription!

OKSubscriptions powered by Strikingly