Return to site

Reforma bančnega sistema-Suvereni denar

Vsesplošno prepričanje je:

1.Država kreira denar in ga daje v obtok

2.Denar na računih v banki je ekvivalent gotovini

3.Država s politiko obrestnih mer vpliva na bančne odločitve o obsegu in vrsti bančnih kreditov

V sedanjem monetarnem sistemu niti ena od zgornjih treh trditev ni točna.

Moč komercialnih bank (banke), da kreirajo denar, je tista, za katero strokovnjaki menijo, da je bila eden od ključnih razlogov za Veliko depresijo leta 1930 in finančno krizo2007-2009. Za slednjo je g. Adair Turner (bivši vodja GB Financial Services Authority) izjavil, da niso uspeli omejiti zasebni finančni sistem pri kreiranju zasebnih posojil in posledično denarja. Kriteriji banke, katerim strankam/sektorjem bo dajala posojila, bistveno vplivajo na socialno, ekonomsko in okoljsko blagostanje družbe.

Reforma bančnega sistema je po mnenju mnogih neizogibna. Pumpanje vedno večje količine denarja (npr. v obliki Quantitative Easing) v obstoječi sistem samo podaljšuje življenje pomanjkljivega bančnega in monetarnega sistema.

Predlagana reforma bančnega sistema »suvereni denar« vsebuje dve bistveni spremembi: 1.) Država bolj ustrezno in učinkovito kreira denar kot banke. 2.) Plačilni sistem bi bil varnejši, če bi bil ločen od kreditnih aktivnosti bank.

Predlagani novi sistem suverenega denarja se razlikuje od obstoječega v dveh elementih:

1.Glavni instrument monetarne politike bi bila stopnja kreiranja denarja. Centralna banka bi se odrekla osnovni obrestni meri, katero še vedno uporablja kot svoj glavni instrument monetarne politike. Odkar pa so osnovne obrestne mere nič oz. celo negativne, je ta instrument izgubil na vplivu.

2.Banke bi postale resnično samo posrednik med vlagatelji in kreditojemalci. Izgubile bi pravico kreirati denar.

V novem sistemu bi izključno država (centralna banka) imela pravico kreirati denar, in to v javno korist. Centralna banka bi upravljala tempo ekonomske aktivnosti izključno z določanjem stopnje kreiranja denarja.

V sistemu suverenega denarja bi vsakdo imel pri centralni banki odprt Transakcijski račun, na katerem bi bil naložen popolnoma varen denar, katerega je kreirala centralna banka (suveren elektronski denar). V sedanjem sistemu imajo samo banke popolnoma varen denar v znesku rezerv na računih centralne banke.

Denar na teh Transakcijskih računih bi bil pri centralni banki knjižen kot obveznost centralne banke.

Plačilni sistem bi se odvijal med Transakcijskimi računi. Ker ni verjetno, da bi centralna banka zmogla ustrezno podpreti tudi plačilni sistem, bi ga izvajala lahko privatna institucija. Denar na Transakcijskih računih ne bi bil podvržen riziku, ker bi privatna institucija izvajala izključno plačilni sistem.

Banke bi imele samo še Investicijske račune, preko katerih bi izvajala samo in izključno vlogo posrednika med varčevalci in kreditojemalci. Če bi posameznik hotel z delom svojega denarja, katerega ima na Transakcijskem računu, zaslužiti obresti, bi ta del denarja investiral torej prenesel iz Transakcijskega računa pri centralni banki na Investicijski račun pri banki.

Ta del denarja bi banka knjižila kot obveznost, in imela bi dolžnost povrniti ga v prihodnosti. Dogovor med investitorjem in banko bi lahko bil, da banka povrne denar na poziv (po preteku določene količine časa) ali pa na točno določen datum. Torej investitor ne bi imel instant dostopa do denarja na Investicijskem računu.

Cilje monetarne politike bi (tako kot do sedaj) določala vlada. Trenutno je cilj cenovna stabilnost, ki je izražena v ciljni 2% inflaciji. Centralna banka bi direktno vplivala na gospodarsko aktivnost z določanjem stopnje kreiranja denarja. Izračunana sprememba agregatnega povpraševanja bi lahko bila dobra osnova za odločitev o stopnji kreiranja denarja. Tudi v obstoječem sistemu se praviloma uporablja agregatno povpraševanje kot merilo za odločanje o osnovni obrestni meri.

Centralna banka bi novo kreirani denar prenesla v Trezor, in Trezor bi ga distribuiral v obtok na naslednje možne načine:

1.Državljanske dividende (vsak državljan bi dobil enak znesek)

2.Povečana državna potrošnja

3.Zmanjšani davki v obliki zmanjšanja davkov ali v obliki davčnega rabata

4.Indirektno financiranje poslovnih posojil (preko bank ali drugih finančnih institucij).

Sistem suverenega denarja bi preko monetarne politike financiral davčni stimulus, to je povečanje javne porabe ali zmanjšanje davčne obremenitve. Vlada bi na ta način bila edini faktor vpliva na spodbujanje in podporo gospodarske dinamike.

Novo kreirani denar bi bil usmerjen v realno ekonomijo, kar je v nasprotju s sedanjim obnašanjem bank, ko le-te usmerjajo denar večinoma v nepremičnine in vrednostne papirje.Možno je trditi, da bi suvereni denar imel večji in ustreznejši vpliv na agregatno povpraševanje, gospodarsko aktivnost in zaposlenost kot denar, katerega kreirajo banke v obliki denarnih depozitov, ko odobrijo kredite.

Banke imajo pri odobravanju kreditov profitni motiv. Kredite odobrijo tistim sektorjem in podjetjem, kateri so ocenjeni kot profitabilni. Vlada oz. centralna banka ne more učinkovito preprečiti oz. omejiti takšne poslovne politike bank.

Sistem suverenega denarja bi se uvedel na enega od dveh načinov:

1) postopno ali 2) enkratno.

V postopnem pristopu, bi centralna banka kreirala suvereni denar, katerega bi vlada trošila v javnem in realnem sektorju. Banke bi še vedno smele kreirati denar, vendar bi se sčasoma ta njihova pravica postopno omejevala. Nekaj časa bi obstajal hibridni denarni sistem, potem pa bi se določil dan, ko bi bila izvedena dokončna konverzija v sistem suverenega denarja.

V enkratnem pristopu k tranziciji, bi se na določen dan izvedla celotna in celovita konverzija v sistem suverenega denarja. Centralna banka bi prevzela denarne depozite (obveznosti do bančnih komitentov) od bank in jih konvertirala v suvereni denar, kateri bi se hranil na Transakcijskih računih pri centralni banki. Bilanca bank bi namesto obveznosti do bančnih komitentov (depoziti strank) izražala obveznosti do centralne banke. Centralna banka bi knjigovodsko prikazala kreirani suvereni denar kot obveznosti, ki bi bile pokrite s prevzetimi depoziti od bank in izdanimi državnimi obveznicami. S takim pristopom, konverzija v suvereni denar ne bi spremenila neto vrednosti bank, podjetij in prebivalcev.

Add paragraph text here.
All Posts
×

Almost done…

We just sent you an email. Please click the link in the email to confirm your subscription!

OKSubscriptions powered by Strikingly