Return to site

Tabu 1-Monetarno financiranje

Monetary Finance

Monetarne finance (MF) so definirane kot financiranje fiskalnega deficita (ali kakršnikoli deficit, ki je višji kot običajno), katerega vir financiranja ni obrestovani dolg, ampak izključno povečanje denarja v obtoku. (avtor: Adair Turner)

Direktno MF izvaja centralna banka, indirektno pa izvajajo MF od centralne banke pooblaščene banke.

Najbolj poznana oblika MF je t.i. M. Friedmanov »helikopterski« denar, kjer država »natiska« denar in ga direktno distribuira državljanom. MF pa je tudi situacija, v kateri je kreiran dodatni depozitni denar na računu države, potem pa je ta depozit prenesen na depozitni račun v banki.

Avtor Josh Ryan Collins pravi, da se MF lahko izvede preko centralne banke kot financiranje državnega dolga, vnosa denarja direktno prebivalcem, ali kot zahteva bankam, da kupijo državni dolg (obveznice) in/ali dajo direktna posojila državi.

V sodobnem času pa obstajajo raznovrstne oblike MF, ki se medsebojno razlikujejo glede na podrobnosti vpliva na bilanco stanja centralne banke, kot jih opisuje avtor Adair Turner iz Institute for New Economic Thinking:

a. Centralna banka direktno vpiše kreirani denar na državni »tekoči« račun (ki ga ima država ali pri centralni banki ali pri komercialni banki) kot sredstvo (neobrestno, nepovratno).

b. Država izda obrestni dolg (obveznico), katerega centralna banka kupi in ga kasneje konvertira v neobrestno nepovratno sredstvo.

c. Država izda obrestni dolg (obveznico), katerega kupi centralna banka in nadaljuje kupovati obrestni dolg dokler država poravnava svoj prejšnji dolg.

Avtor trdi, da v vseh zgoraj naštetih primerih ni bistvenih ekonomskih razlik, ker:

a.Konsolidirana bilanca izkazuje enakovrstno stanje

b.Količina denarja v obtoku je povečana

c.Država je zato posledično zmožna zmanjšati davke ali povečati javno porabo brez povečanja bodočih obveznosti za poplačilo obresti ali dodatnega izdanega denarja.

Ne glede na raznolikost definicij MF pa vsak MF temelji na predpostavki, da centralna banka podpira državo, gospodarstvo in proizvodnjo bolj kot (mednarodni) finančni sektor. Ko centralna banka tesno sodeluje z državo, potem ima centralna banka ključnopodporno vlogo pri fiskalni širitvi, gospodarski rasti in industrializaciji države.

Neoklasične teorije, ki so vzniknile v 60-tih in 70-letih prejšnjega stoletja, so in še trdijo, da je brez strogih pravil, ki bi preprečile monetizacijo državnega deficita, visoka inflacija neizogibna. Trdijo, da bi država zlorabila MF v politične (volilne) namene, kreirala politično poslovni cikel in posledično visoko inflacijo ali celo hiperinflacijo.

Neoklasična teorija je tako uspela vpeljati v politike pravila in mehanizme, kateri omogočajo prevlado prepričanja, da ima državna potrošnja naslednje vire financiranja: a) davki, b) zadolževanje (npr. državne obveznice) v privatnem sektorju, s čimer se poveča javni dolg in povišajo obrestne mere (ker na kapitalskem trgu tekmujeta država in privatni investitorji), c) kreiranje denarja s strani centralne banke, s čimer nastane visoka inflacija in je zato izjemno nezaželeno.

(Neoklasična teorija trdi, da sta ponudba in povpraševanje v ravnotežju in da na mikroekonomskem nivoju akterji imajo realna pričakovanja, celovite pravilne informacije in da je vloga denarja nevtralna. Empirično neoklasična teorija ni zadosti potrjena, a se je uspela uveljaviti v politikah.)

Na žalost je neoklasična teorija v drugi polovici prejšnjega stoletja uspela zmanjšati vlogo centralne banke na račun vpliva in vloge bank tako pri podpori državi kot pri kreiranju denarja ter svoja prepričanja uveljaviti v akademskem svetu in politikah. Treaty on Functioning of the European Union (TFEU) v celoti prevzema neoklasični model vloge centralne banke (ECB in ESCB – evropski sistem nacionalnih centralnih bank).

EU je poleg neoklasičnega modela prevzela v svoje dokumente, institucije in prakso tudi novi makroekonomski konsenzus (NMC- new macroeconomic consensus). Pri tem je ni motilo, da je NMC osnovana na dveh napačnih predpostavkah: a. banke večinoma posojajo denar ne-finančnim podjetjem za kreiranje novih sredstev (torej npr. ne nepremičninskim podjetjem), b. centralna banka lahko s temeljno obrestno mero vpliva na tokove kreditiranja v bankah.

 

Avtorja Bernanke and Mishkin sta opisala MNC definicijo vloge centralne banke takole:

a)Glavna naloga centralne banke je cenovna stabilnost v razponu 1%-3%

b)Centralna banka mora biti neodvisna od države (vlade), ministrstva za finance

c)Centralna banka ni dolžna kreditirati državo ali kupovati državne obveznice

d)Sprejemljive so indirektne metode monetarne politike (to je predvsem prilagajanje obrestnih mer), niso ali izjemno manj pa so sprejemljive bolj direktne metode kot so npr. MF, kontroliranje kreditiranja, in tesno sodelovanje z državo.

Posledica aplikacije NMC je čista delitev politik na monetarne in fiskalne politike. Nemško ustavno sodišče pa spodbija prav to delitev in trdi, da so marsikateri ukrepi ECB v bistvu ukrepi fiskalne politike, za katero se lahko uveljavlja nacionalno suvereno pravo.

 

Seveda MF ni edini pristop, saj v grobem razlikujem še tri pristope:

a.Dolžniško financiranje fiskalnega deficita na kapitalskem trgu

b.Čisti stimulus monetarne politike, kot so obrestne mere in quantitative easing (QE)

c.Kombinacija a. in b.

All Posts
×

Almost done…

We just sent you an email. Please click the link in the email to confirm your subscription!

OKSubscriptions powered by Strikingly