Return to site

Tabu 2 - Ukrepi EU v zvezi s covid19

Reševanje bank

Ukrepi ECB v zvezi s covid-19 pandemijo se lahko razdelijo v tri skupine (The ECB's response to the covid19 pandemic):

1.Široko zastavljen nakup sredstev, s čimer bi pripomogli k zmanjšanju grožnje nelikvidnosti in povečane nestabilnosti finančnih trgov. Jedro tega ukrepa je Pandemic Emergency Purchase Programme (PEPP) v znesku €750 milijard za nakup zasebnih in javnih vrednostnih papirjev v letu 2020 ali po potrebi še dlje časa.

2.Druga skupina je sestavljena iz ukrepov, ki podpirajo banke, da bi ostale zanesljiv izvajalec ECB monetarne politike in nadaljevale s kreditiranjem gospodarstva. Jedro te skupine sestavljajo aktivnosti dolgoročnega refinanciranja (Targeted Long-Term Refinancing Operations) v znesku €3 bilijonov in zmanjševanje kolateralnih kriterijev (Additional Credit Claims).

3.V tretji skupini pa so ukrepi »zadnji posojilodajalec« (lender of last resort) za solventne banke. Banke si bodo lahko preko tega mehanizma omogočile likvidnost brezpogojno po negativni obrestni meri (znaša približno -0,75%).

Covid-19 pandemija je sprožila kombinirano ogromno zmanjšanje ponudbe in povpraševanja. Ta dvojnost zmanjšanja bo zagotovo hitro sprožila domino učinek. Predvidoma bodo prednjačila podjetja v visokim deležem fiksnih stroškov. V primeru, da so ta podjetja zadolžena, bo njihova nelikvidnost negativno vplivala tudi na banke in rezultirala v bančni krizi. Tudi države so v težavah, saj bodo imele povečane javne stroške, ko bodo za ohranitev gospodarstva dajale finančno podporo podjetjem, prebivalstvu in mogoče celo bankam. Hkrati pa bo država zabeležila občuten padec davčnih prihodkov in povečanje javnega dolga.

Države nimajo druge izbire kot podpirati gospodarstvo, banke, prebivalstvo. Pri tem se na osnovi dosedanjih (predlaganih) ukrepov že lahko vidi, da se bo javni dolg povečeval. Večji kot bo dolg, večja bo verjetnost, da bo lastnike in kupce državnih obveznic zagrabila panika. Zato je na kratki rok pomembno, da je ECB najavila svojo vlogo »lender of last resort) in da je reaktivirala QE program. QE deluje na sekundarnem kapitalskem trgu in najverjetneje ta ukrep ne bo zadosten, niti v kombinaciji z vsemi ostali najavljenimi in sprejetimi ukrepi.

Skupno ECB ukrepom je to, da so fokusirani na banke in koristijo bankam, nikakor pa ne na dolgi rok državam članicam. Riziko poslovanja banke z vrednostnimi papirji banka lahko prevali na ECB, saj se je ECB obvezala odkupovati te vrednostne papirje. ECB plačuje bankam, da si sposodijo denar, saj je temeljna obrestna mera negativna. ECB je znižala kriterije kapitalske ustreznosti bank. Torej je ECB s temi ukrepi omogočila bankam, da se s krizo okoristijo in da ves poslovni riziko prenesejo na javni sektor.

ECB vztraja, da bo kreirala denar indirektno, preko pogodbenega odnosa z bankami, kot je to zapisano v TFEU. (ECB ne deluje in ne sme delovati na primarnem trgu.) Vendar je zelo očitno, da se ECB s takimi ukrepi spreminja v »slabo« banko, torej v banko, ki bo imela v svoji bilanci stanja veliko vrednostnih papirjev majhne ali nikakršne vrednosti, katere bo (kot obljubljeno) odkupila od bank. Veriga: država članica-banka-ECB ostaja v uporabi, kot to predvideva MNC.

ECB mora začeti razmišljati izven ustaljenih okvirov, saj je tudi vsesplošna situacija nenavadna. Začasni odstop od fiskalnega pravila in fiskalnih pravil, ki izhajajo iz Pakta za stabilnost in rast na ravni EU so potrebni ukrepi, kateri so že potrjeni, a žal niso zadostni. Ena od neobičajnih rešitev težke makroekonomske situacije je prav monetarno financiranje (MF).

Glede uvedbe MF so najbolj relevantni politični pomisleki: Ali lahko država in centralna banka skupno kreirata in dosledno upoštevata pravila in pogoje uporabe MF in količino MF denarja? Avtor Adair Turner navaja štiri kriterije odločitve o uvedbi MF:

·Hitra rast agregatnega nominalnega povpraševanja

·Zanesljiva stimulacija agregatnega nominalnega povpraševanja

·Povečana verjetnost odsotnosti nezaželjenih stranskih učinkov monetarne politike (npr. povečanje javnega dolga…)

·Ustrezna kontrola vpliva monetarne politike na agregatno nominalno povpraševanje

V sedanjih okoliščinah lahko trdim, da je MF edini relevantni pristop, saj izpolnjuje vse štiri kriterije in to bolje kot »klasični ukrepi« monetarne politike: npr. QE, obrestne mere, državne obveznice. M. Friedman je že leta 1984 zapisal, da je v času brezposelnosti za financiranje deficita manj problematično izdati obveznice kot zmanjšanje davkov, a da je najbolje izdati denar.

ECB bi lahko uporabila suvereno moč izdaje denarja, s čimer bi iz poslovne enačbe kreiranja denarja izločila banke, in odnos bi bil samo še ECB oz. ESCB – država članica. Na ta način bi se države, podjetja in prebivalstvo izognili zadolževanju v privatnem bančnem sektorju, izognili bi se povečevanju svoje zadolženosti.

Glede MF se navajata dva argumenta proti uvedbi MF, to je inflacija in politični riziko.

Ni zanesljivih dokazov, ki bi potrdili vzročno posledično povezavo med MF in inflacijo. Empirična povezava med MF in inflacijo je šibka in selektivna, nikakor pa ne prikazuje in dokazuje vzročno posledične povezave med MF in inflacijo. Teoretično pa prikazovanje vzročne povezave med MF in inflacijo temelji na napačnih predpostavkah, in sicer, da centralna banka s temeljno obrestno mero vpliva na banke, in da banke kreirajo večino denarja, kateri se investira v gospodarstvo (realno ekonomijo (avtor Josh Ryan-Collins).

V sedanjih okoliščinah je nemogoče, da bi MF povzročil inflacijo. EU-ju grozi deflacija, deflacijska spirala, katero bi MF lahko vsaj zaustavil, če ne že preprečil. ECB bi lahko preklicala MF takoj, ko bi bila deflacija zaustavljena. Z zaustavitvijo deflacije bi se preprečil tudi razpad EU in Evro sistema.

Dejstvo je, da MF zrahlja proračunske omejitve investiranja in potrošnje, zato uporaba MF predstavlja predvsem politični riziko. V demokratičnih in ne-demokratičnih sistemih bi politiki imeli na razpolago MF, katerega bi več ali manj lahko uporabljali v neomejenih količinah.

Prav zaradi te verjetnosti politične zlorabe MF, je ECB imela dober izgovor, da je naredila MF nelegalen (TFEU, člen 123.1).

Overdraft facilities or any other type of credit facility with the European Central Bank or with the central banks of the Member States (hereinafter referred to as ‘national central banks’) in favour of Union institutions, bodies, offices or agencies, central governments, regional, local or other public authorities, other bodies governed by public law, or public undertakings of Member States shall be prohibited, as shall the purchase directly from them by the European Central Bank or national central banks of debt instruments

MF se ne sme uporabljati v nobenih okoliščinah in pod nobenimi pogoji. Potemtakem je v EU institucijah prevladujoče stališče, da je uporaba MF (neodvisno od obsega uporabe) vedno škodljiva in zagotovo povzroči inflacijo. EU in ESCB so se odrekli poskusu, da bi razvili zbir institucij, pravil in vrednot, katere bi povezali v sistem, s katerim bi uspešno uravnotežili nevarnost pretirane uporabe MF in potrebo po uporabi MF v določenih okoliščinah.

Države so prepuščene na milost in nemilost privatnim finančnim institucijam (npr. banke, investicijski skladi). EU covid-19 ukrepi usmerjeni v prvi vrsti v podporo tem istim privatnim finančnim institucijam. Izjema je Velika Britanija, ki ima v EU dokumentih navedeno dovoljenje, da njena centralna banka sme direktno financirati državo, torej uporabiti MF (člen 10, Protocol 15, TFEU).

All Posts
×

Almost done…

We just sent you an email. Please click the link in the email to confirm your subscription!

OKSubscriptions powered by Strikingly